Herxheimerjeva reakcija je do več dni trajajoča reakcija telesa na bakterijske toksine (endotoksine), ki nastanejo pri razpadu velike količine patogenov, povezanem s terapijo, in povzročijo sproščanje vnetnih sporočilnih snovi.

Ime izhaja iz imena dermatologa Karla Herxheimerja (1861-1942).
Do prvega opažanja simptomov je prišlo pred približno 50 leti med zdravljenjem sifilisa, ki so ga takrat zdravili z visokimi odmerki penicilina.

Pri elektroterapiji se ta učinek pojavi tudi takrat, ko intenzivnost terapije ni v skladu z bolnikovo trenutno sposobnostjo razstrupljanja.

Herxheimerjevega učinka nikakor ne smemo sprožiti, v skladu z geslom: "Prvo prisotno poslabšanje, terapija deluje!"

Zlasti pri bolnikih s kroničnimi boleznimi ali pri bolnikih z motenim ali oslabljenim imunskim sistemom je treba ustrezno terapijo začeti previdno. Sprva kratko trajanje terapije, ki ga lahko počasi podaljšujemo.

Pri vsej elektromedicini, katere cilj je poškodovanje patogenov, je treba bolnika na splošno podpirati, da lahko telo izloči toksine iz telesa zaradi bakterijske lize (raztapljanja celic), ki se pojavi.

Kako pomagati telesu, da se znebi nastalih toksinov, si lahko preberete v mojem priročniku "Virusi, bakterije, glive v frekvenčni terapiji".

Interakcija med elektromedicinsko aplikacijo brez Herxheimerjeve reakcije je povsem mogoča in za prizadetega bolnika veliko bolj prijetna kot občasno močno nelagodje zaradi močne bakterijske lize!

Kot že omenjeno, je treba ob pojavu opazne lize začasno skrajšati trajanje in intenzivnost zdravljenja ali ga celo prekiniti.

Vedno je treba upoštevati ustrezno medsebojno vplivanje imunskega stanja in s tem povezanih sposobnosti izločanja ter elektromedicinskih aplikacij.

Cilj smiselne elektromedicinske uporabe mora biti, da se v celoti izognemo Herxheimerjevim reakcijam in da sčasoma dosežemo jasno opazen terapevtski napredek.