Hepatitis je nalezljiva bolezen jeter, ki je prirojena ali pridobljena z virusom ali bakterijo. .
Najbolj znani so virusi hepatitisa, saj je v zvezi s tem opravljenega veliko izobraževalnega dela.
Na splošno je znano, da lahko ob okužbi z virusom hepatitisa zbolimo za kroničnim vnetjem jeter.
Veliko ljudi se ne zaveda, da je virus hepatitisa B tudi onkovirus, kar pomeni, da lahko povzroči ne le vnetje jeter, temveč tudi raka.
Virus hepatitisa B (HBV):
Virus hepatitisa B (HBV) je delno dvoverižni virus DNK iz družine Hepadnaviridae.
Virus se razmnožuje v hepatocitih, med tem procesom pa se antigen HBV običajno sprosti v krvni obtok.
Virus hepatitisa B ni citopatogen, zato ne vpliva na delovanje jetrnih celic, čeprav se proizvaja v velikih količinah.
Virus se kot trdna sestavina pritrdi v DNK jeter, zato ga tudi z zdravljenjem ni mogoče popolnoma odstraniti.
Po akutni okužbi nastopi stanje mirovanja, vendar virus ne izgine popolnoma in se lahko kadar koli ponovno aktivira, če pride do imunske pomanjkljivosti.
Poznamo 8 genotipov, pri čemer je po vsem svetu (vendar predvsem v Združenih državah Amerike, Evropi in na Kitajskem) razširjen le tip 1. Na Japonskem in Tajvanu je mogoče razvrstiti predvsem tipa 2 in 4, v Južni Ameriki pa tip 3. V Afriki se najpogosteje pojavljajo tipi 5, 6, 7 in 8.
Prenos:
Virus se prenaša s krvjo ali drugimi telesnimi tekočinami.
Do okužbe torej lahko pride med spolnim stikom (vaginalnim, analnim ali oralnim), pa tudi med poškodbami ali med uživanjem drog zaradi uporabe že uporabljenih brizg.
Poleg krvi lahko viruse odkrijemo v telesnih tekočinah, kot so urin, slina, semenska tekočina, solzni izločki, žolč, odkrijemo pa jih lahko tudi v materinem mleku.
Zato je zlasti v državah v razvoju veliko dojenčkov še vedno okuženih z virusom prek dojenja.
Stopnja nalezljivosti je odvisna od tega, kako visoka je virusna obremenitev v telesu.
Visokovirusni nosilec lahko virus prenese tudi v vsakdanjem življenju, z majhnimi nepridipravi, kot je ureznina med britjem, pri čemer se lahko na britvico nabere kri.
Če jo uporablja kdo drug, se lahko prek nje okuži, saj je dovolj že mikroskopska rana, da virus vstopi vanjo.
Potek bolezni:
Takoj po vstopu virusa hepatitisa B se začne razmnoževanje.
Takoj ko se virus razmnoži, postane imunski sistem aktiven in se poskuša z virusom spopasti.
Vendar to še ne pomeni, da se morajo nujno pokazati simptomi. Okužba je lahko tudi asimptomatska.
Temu pravimo inaparentni potek. Imunska obramba ne privede do nobenih simptomov. Virus ponovno izgine, ne da bi se pri tem čutil.
Preživela okužba vodi do odpornosti.
Če pride do zelo močnega razmnoževanja virusa, se tudi imunski sistem odzove z močnejšo obrambo, kar privede do simptomatskega poteka.
Akutni hepatitis B podobno kot gripi podobna okužba povzroča vročino, bolečine v okončinah in utrujenost. Pojavijo se lahko tudi simptomi, podobni gastritisu, kot so slabost, izguba apetita, bolečine zaradi pritiska v desnem zgornjem delu trebuha in driska.
Pojavi se lahko zlatenica, zaradi katere urin potemni, koža in oči postanejo rumenkaste barve ter srbenje. Tudi pri akutnem hepatitisu B je možna ozdravitev in posledična odpornost, vendar lahko pride tudi do nepopolne obrambe. Če se hepatitis B ne pozdravi niti po 6 mesecih, ga imenujemo kronični potek.
V primeru močnega razmnoževanja virusa lahko pride tudi do imunske tolerance, kar pomeni, da se bolnikov lastni imunski sistem ne bori dovolj proti virusu, da bi ga pozdravil. Če zaradi tega obramba pred virusom ni zadostna, se pri bolniku razvije kronični hepatitis. Kronični hepatitis se razvije v približno 10 % primerov.
Zakaj virus hepatitisa B spada med onkoviruse?
Zaradi dolgoročnih posledic okužbe.
Če se s hepatitisom B okužite tako hudo, da poteka kronično, se lahko posledično razvije ciroza jeter.
To se zgodi pri približno 12 % kronično obolelih bolnikov. V 0,5 % primerov jetrna ciroza vodi v hepatocelularni karcinom. Pri bolnikih, ki so nosilci virusa hepatitisa B, je tveganje za razvoj raka jeter 100-200-krat večje.
Če je do okužbe prišlo v otroštvu (na primer z materinim mlekom), je tveganje za razvoj raka še posebej veliko.
Karcinom jeter se najpogosteje razvije kot posledica jetrne ciroze in se običajno pojavi približno 20-30 let po okužbi.
Kako lahko virus preprečimo?
Pred okužbo z virusom hepatitisa B se najbolje zaščitite tako, da se cepite.
Cepljenje ni vezano na nobeno starost, zato ga lahko opravite v kateri koli starosti, tako v otroštvu kot v odrasli dobi.
Obstajajo različne sheme cepljenja, ki se razlikujejo glede na starost, pri kateri se cepimo.
Za dojenčke so potrebni 4 odmerki, ki se dajejo pri starosti 0, 1, 2 in 12 mesecev. Če se cepljenje opravi kot kombinirano cepljenje s cepivom proti hepatitisu A, sta potrebna 2 odmerka, če je bilo prvo cepljenje opravljeno pred 16. letom starosti. V primeru enkratnega cepiva so potrebni 3 odmerki, ki se vbrizgajo v 6 mesecih. Načeloma je cepljenje priporočljivo za vse, zlasti pa za tiste, ki spadajo v rizično skupino (npr. sorodniki s hepatitisom, uživalci drog) ali opravljajo tvegane poklice (npr. zdravniki, medicinske sestre, policisti, ki delajo v okolju z drogami).
Z zaščitenimi spolnimi odnosi ni mogoče popolnoma zanesljivo preprečiti okužbe, lahko pa večkratno zmanjšajo verjetnost prenosa. Ker se s spolnim odnosom ne prenaša le hepatitis, temveč tudi številne druge bolezni, je treba "varen seks" vseeno vedno prakticirati.
Za zaščito pred okužbo v okolju, kjer se uporabljajo droge, je pomembno, da vedno uporabljate nove brizge. Obstajajo številne organizacije, ki pravilno odstranjujejo uporabljene injekcijske brizge in zagotavljajo nove brizge, da bi zmanjšali število okužb na ulici.